Zgodovina šole

KRATKA ZGODOVINA OSNOVNEGA ŠOLSTVA V RUŠAH

 

 

Začetki segajo v leto 1645, ko je Jurij Kozina ustanovil pri župniji šolo. Iz tega obdobja so znane ruške gledališke igre. Latinska šola je bila v Rušah v 17. stoletju edini študijski zavod na območju Štajerske in je imela po svojem značaju stopnjo nižje gimnazije. V 18. stoletju pa je začelo število dijakov padati, zato je počasi prešla v župnijsko elementarno šolo. Pravih šolskih poslopij takrat še ni bilo. Marsikje so v sobi, kjer je stanovala družina, nesle kokoši ali so krulili prašiči, učitelj je natakal gostom vino in poučeval otroke. Terezijanske in jožefinske reforme so tudi v šolstvu prinesle spremembe – tako je vse do leta 1817 bila šola v Rušah nameščena v eni sobi kaplanije.

V 19. stoletju so začele nastajati zasilne šole še pri rudnikih in tovarniških upravah  – tako pri glažutah Limbuš, Lobnica, Josipdol idr…

Leta 1896 so v Rušah zgradili novo šolsko poslopje- to je današnja Glasbena šola. Ruška šola je postala štirirazrednica. Rušani, okrepljeni z narodnozavednimi Pohorci s planine, so dolgo zaustavljali nemški pritisk v Dravsko dolino in šele na začetku 20. stoletja je uspelo nemštvu  ustanoviti schulvereinsko podružnico Selnico in Ruše.

Konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja je ruška šola premogla dobre učitelje, ki so želi uspehe na pedagoškem področju. Leta 1905 je postala šola petrazrednica. V tem obdobju se je začenjalo šolsko leto v začetku novembra, končalo pa avgusta. Velikokrat  so med učenci  in učitelji kosile še hude bolezni – npr.: gripa, davica, norice, ošpice. V začetku 20. stoletja so bile tudi na ruški šoli vse pogostejše poleg učiteljev tudi učiteljice. Po 1. svetovni vojni je ruški šolski oblasti uspelo najti stik s krajevno občino ter z vsakokratnim vodstvom Tovarne dušika Ruše, kar je ugodno vplivalo na materialno stanje šole. Leta 1925 je bila ustanovljena obrtna šola v Rušah. Leta 1927 je postala ruška osnovna šola šestrazrednica, ki je bila še zelo tesna, zato so Rušani v šolskem letu 1929/1930 začeli graditi novo šolsko stavbo s prostori za osem razredov. To šolo so imenovali Narodna šola kraljeviča Andreja in jo predali mladini 18. 10. 1931. Nekdanji učenec Janko Glazer je ob svečanem odprtju poslal pozdrav v obliki pesmi, krajevni šolski odbor pa se je šolarjem še posebej zapisal v spomin, saj je vsak prejel hranilno knjižnico z vlogo 10 dinarjev.

V času postavitve je bila ta šola med najmodernejšimi v Dravski banovini. Okupacija je prinesla ponemčevalni pritisk  tudi na ruško šolo, vendar mu učenci niso podlegli. Leta 1942 je v Rušah zaživela kmetijska poklicna šola. Veliko uradništva in nemškega učiteljstva je jeseni leta 1944 pobegnilo.

Ponovno vpisovanje učencev je steklo šele 23. in 24. maja 1945. Obe šolski stavbi sta bili za silo urejeni in skromno opremljeni, učnih knjig je bilo zelo malo. Leta 1948 je na šoli pričela delovati šolska mlečna kuhinja. Leta 1951 je bila ustanovljena podružnična šola na Smolniku, leta 1952 pa je bil ob šoli ponovno odprt otroški vrtec.

V letih 2001 in 2002 torej praznujemo pomembne obletnice: 70-letnico obstoja osemletne osnovne šole in organizirane predšolske vzgoje, hkrati pa tudi dobrih 70 let izgradnje šolske stavbe. Od leta 1952 se je osnovnošolska dejavnost izvajala v dveh stavbah. Začetni razredi so imeli pouk v poslopju osnovne šole,  program nižje gimnazije pa je potekal v poslopju industrijske šole, sedanje gimnazije in srednje kemijske šole.

V letu 1957 je prenehala obstojati  štirirazredna osnovna šola kot samostojna enota. Od tedaj govorimo o enotni osemletki.

V šolskem letu 1958/1959 se je šola po novem šolskem zakonu preimenovala iz osemletke v osnovno šolo, in sicer popolno, saj je imela 22 oddelkov z več kot 700 učenci in 27 rednimi predavatelji. Njen ravnatelj je postal Mirko Vovšek. Leta 1976 so svečano odprli prizidek osnovne šole, poimenovan po Janku Glazerju, velikem ruškem in slovenskem možu, ki je dejal: ” Učitelj je neredkokrat samo rokodelec, lahko pa je tudi umetnik.”

 

Janko Glazer je nekoč zapisal, da je Pohorje svojevrsten svet, poln intimnih lepot, ki so tihe in nevsiljive, sredi katerih človek umolkne in se zamisli. Ljudje  tu živijo samotno, so zadržani, redkobesedni, čeprav so domiselni in vedri. Ne govore mnogo, a kar rečejo, drži.

V svojem okolju je preživel ne le svojo mladost, ampak večino svojega življenja, saj se je vanj vedno znova vračal. Menda Slovenci nimajo pesnika, ki bi ostal svojemu kraju tako zvest kot Janko Glazer. In na to njegovo zvestobo smo Rušani zagotovo ponosni.

Kot dvanajstletni deček se je odpravil na gimnazijo v Maribor, kjer je željno sprejemal duhovno bogastvo, ki se mu je ponujalo. Najbolj ga je pritegnila slovenska književnost in kmalu, že leta 1909, je objavil  v Ljubljanskem zvonu svojo prvo pesem. Študiral je na graški in dunajski univerzi. V času prve svetovne vojne je bil vojak v Mariboru, leta 1918 pa tajnik ruškega Narodnega sveta in tudi tajnik iz Ruš poslal prostovoljce  generalu Majstru. Po končanem študiju na zagrebški in ljubljanski univerzi je nastopil službo na gimnaziji v Mariboru in izdal že prvo pesniško zbirko Pohorske poti. Postal je mentor mladim generacijam, ki jih je venomer spodbujal, da prisluhnejo svoji notranjosti. V Mariboru je bilo po prvi svetovni vojni treba razviti in urediti kulturne institucije. Janko Glazer se je priključil zgodovinskemu društvu, kjer je postal tajnik in knjižničar. To je bilo zagotovo odločilno za njegovo prihodnost. Leta 1926 je postal bibliotekar mariborske študijske knjižnice, 1931 njen ravnatelj, kar je ostal do leta 1959. Lotil se je temeljitih raziskal o mariborskem tiskarstvu, časopisju, knjigotrštvu in knjižničarstvu. Ustvaril si je izhodišče za načrtno sestavljanje in dopolnjevanje knjižnih skladov. V razmeroma kratkem času je Maribor z njegovim delom dobil knjižnico, ki je pomenila znanstveno ustanovo slovenskega naroda. Ob tem novatorskem delu je Janko Glazer pisal še knjižne ocene, literarno in kulturnozgodovinske razprave, uredil antologijo slovenske ljudske pesmi in izdal drugo pesniško zbirko Čas kovač. To ustvarjalno obdobje njegovega življenja je prekinila okupacija. Študijsko knjižnico so nacisti uničili, Janko Glazerja z družino pa za štiri leta izgnali v Srbijo. Po vojni seje vrnil v domov v rodne Ruše, od koder se je vsak dan vozil v Maribor, kjer je na novo  ustanovil studijsko knjižnico, ki so jo za vzorec postavili vsem študijskim knjižnicam v Sloveniji. Ob vrnitvi je takoj izdal novo pesniško zbirko Ob jesenskem ekvinokciju, svoj prvi življenjski in pesniški obračun. Nato je izdal antologijo ljubezenske lirike, izbrane pesmi Otona Župančiča in Prešernove nemške poezije v Župančičevem prevodu. Pet let je urejal revijo Nova obzorja. Janka Glazerja so za njegovo delo in stvaritve večkrat počastili. Društvo bibliotekarjev  in Slavistično društvo Slovenije sta ga za razglasili za častnega člana, mesto Maribor pa ga je nagradilo z najvišjim priznanjem, s svojim grbom. Prejel je tudi najvišje priznanje, ki ga more dobiti slovenski kulturni delavec- Prešernovo nagrado.

Osnovna šola se je po njem začela imenovati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na predlog tedanjega ravnatelja ob soglasju svojcev ter ustanovitelja.

 

(Skupno 152 obiskov, današnjih obiskov 1)